V soboto sva po dolgem času s Špelo malo ponočevala, smo proslavljali eno 30-ko. K sreči ni bilo nič hujšega. Kljub temu pa se mi zjutraj ni dalo prav zgodaj vstati. Šele ob 10-h smo se spravili od doma. Špela in Brina sta šli proslavljat otroški rojstni dan, jaz pa sem dobil 3 ure prosto. V tako kratkem času, kakšni večji podvigi niso možni. Zapeljal sem se proti Ljubelju in med vožnjo razmišljal ... kam ??? Ker je Zelenica redno na mojem seznamu, sem se tokrat odločil za planino Korošico. V začetku sem imel v mislih še vzpon na Ljubeljsko babo oz. Košutico (na sliki), a sem zaradi časovne stiske to misel kmalu opustil. Do koče nisem hodil. Sem se pa povzpel do mejnega grebena, ki ga še vedno ločuje stara lesena ograja. Na vrhu me je pričakal mrzel veter in par planinskih orlov, ki je nabiral višino. To je bil pogled zame, saj sem navdušen nad pticami še posebej ujedami. Orla sta mi kmalu ušla. Mene pa je priganjal čas, saj me je doma čakalo miklavževo kosilo...Doma sem bil s 15 minutno zamudo. Ni slabo!

Po dolgem času sem bil spet na Storžiču. Tokrat v družbi dobre desetine kranjskih gimnazijcev, s katerimi smo se suvereno sprehodili - poplezali čez Žrelo in se nato preko Škarjevega roba spustili nazaj do koče. Klasična tura na Storžič, ki smo jo zaključili z odličnim kosilom v koči pod Storžičem.
Ta novi gospodar super kuha! Sprehodite se vsaj do koče... ne bo vam žal.