Na sliki je eden mojih zadnjih foto-ulovov. Dolgo časa sem mislil da gre za kosovko. Po pregledovanju literature pa sem ugotovil, da gre za Cikovta. Jupi... spet sem se nekaj novega naučil.

V preteklem tednu sem precej zgodaj vstajal in lovil prve sončne žarke. S fotoaparatom seveda. Uspelo mi je narediti kar nekaj dobrih fotk. Tako da kakšna sigurno pride na blog. Tale ptiček se mi je pa kar sam ponudil in bil kako minutko fotografu prijazen. Edina škoda se mi zdi tale zamegljena žica pred njim. Če se nebi preveč bal da mi bo ušel tudi nje nebi bilo. Pa drugič...

Za nami je prva "spoznavna" tura za gorske kolesarje v sklopu PD Tržič. Za prvič smo izbrali eno ta' domačo, z namenom, da se med seboj spoznamo, izmenjamo želje in ideje kako naprej. Po začetni vnemi preko društvene elektronske pošte je bilo pričakovati kar nekaj udeležencev, no na koncu se je stvar skristalizirala. Tea, Mare in jaz smo odpeljali malo prirejeno turo preko Javorniškega prevala v dolino. Najprej 10 km klanec navzgor in nato še nekaj takega navzdol. Vmes pa lepi razgledi, počena guma in črni gad čez cesto. Analiza in načrtovanje ture so minili ob degustaciji novega Radlerja z grenivko, ki po taki turi res sede...

Od četrtka do nedelje sem bil na tečaju za pridobitev B licence vodnika PZS v Valvazorjevi koči pod Stolom. Za mano so štirje dnevi pridobivanja teoretičnega in praktičnega znanja za uspešno vodenje po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Vreme nam ni bilo preveč naklonjeno. Malo nas je namočilo in prepihalo. Kljub temu nam morala ni padla. Nasprotno! Iz dneva v dan je bila na višji ravni. Najbolj mi je všeč, da se je med vsemi udeleženci tečaja pretakala pozitivna energija, želja po sodelovanju in učenju. Domov sem se vrnil poln novega znanja in kar nekaj novimi prijatelji. Tega sem še posebej vesel.
Ponovno se je izkazalo, da v hribih srečaš fajn ljudi.

Na tem mestu bi pohvalil oskrbnike Valvazorjeve koče pod Stolom. Imajo odlično kuhinjo, po želji skuhajo veliko turško kavo in so nadvse prijazni in ustrežljivi.